»Muči me, kako naj to prelijem v pesmi.«

»Izjemno nerodno se mi zdi, kako je ta zadeva potekala.«

»Kako nepriložnosti vplivajo na naše doživljanje nas samih in na vse naše odnose z drugimi?!«

»Zato se je treba pripraviti, kako bomo na tej barki skupaj, kako bomo složni, kako bomo drug drugemu pomagali, ne pa drug drugega metali v morje.«

»Zato nas je zanimalo, kako smo ta stereotip prevajali v film.«

»Preden sodimo druge, se vprašajmo, kako dober sosed ali pa partner, starš, brat, sestra, prijatelj, sodelavec ... smo mi sami.«

»To je nedopustno in me zanima, kako na to gledajo naši zavezniki, med drugim v zvezi Nato.«

»Seveda me je malo skrbelo, kako bodo reagirali drugi otroci. Ampak otrok to čisto nič ne zanima. Tudi če njo vprašam o starših od koga drugega, je to čisto druga sfera, ki se otrok sploh ne dotakne. Izkazalo se je, da to ni zanimivo za otroke, temveč za odrasle.«

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«